Včeraj sem rekla, da zaključujem svoj blog-potopis po Bosni in Hercegovini, razen če … koga zanima, zakaj so se v BIH manj bali korone kot drugod po Evropi. In ker sem dobila nekaj vprašanj javno in nekaj »na privat«, nadaljujem s svojim zapisom. Kot rečeno že v prejšnjih zapisih, če koga zanimajo strokovne študije, naj si jih poišče, tole kar sledi v nadaljevanju, so moji osebni vtisi, ki sem jih dobila ob pogovoru z ljudmi.

Torej … sedeli smo v Mostarju v restavraciji in se zapletli v pogovor z natakarjem. Po začetnem uvodu, kako dolgo opravlja svoj poklic, kako je bilo med korono v Mostarju za gostince, sem ga vprašala: »Ali vas je bilo strah med korono?« (V nadaljevanju pišem v originalu, kakor sem si zapisala pogovor).

Zasmeje se: »Strah? Ma kakvi! Ja sam ostavio svoj strah u prošlom ratu. Tada smo se toliko bojali da smo potrošili sve svoje rezerve straha. Ako smo taj rat preživjeli, preživjet ćemo sve.«

Umolknem. Namesto mene nadaljuje pogovor soprog: »Koliko ste bili stari, ko se je začela vojna?«

Natakar odgovori: »Imao sam 17 godina kada je počeo rat.« Pogledam svojega sina, ki je sedel nasproti mene, in ki gre proti tem letom. Mislim, da mi je zaledenela kri v žilah kljub 35 stopinjah v ozračju. »Tako da … gospođo … mene danas više ne zanima kada ću umreti, jer ćemo ionako svi, ali me zanima kako živim.«

V drugem pogovoru na isto temo smo imeli pri družini, kjer smo prenočili eno noč. Gospodar je takole rekel: »Korona? Ma nemamo mi taj luksuz da možemo tjerati koronu svaki dan do besvesti. Ajde … pripaziš, na sebe i ljude, al da tjeraš to svaki dan do beskraja .. ma ko ima vreme za to? Mi se moramo baviti time da preživimo«.

Če je kakšen nauk v teh dveh zgodbah, si ga izvlecite sami. Če ga ni, pa tudi vsem lep dan.

Venček mojih blogov o Bosni se počasi izteka. Tole je zadnji zapis. Tako, da ostane tudi vam kaj za odkrivanje. Mogoče me opazi bosansko-hercegovsko ministrstvo za turizem in me  nagradijo za izvirno predstavitev njihove države. Ugibam, kaj bi bila nagrada.

No, da ne zaidem v svojih sanjarijah … danes bom govorila o tem, o čemer se je marsikdo od vas vprašal, če je bil v BIH. Kako ljudje preživijo ob nizkih plačah? Ekonomsko-politične analize prepuščam drugim, tole na blogu so moji vtisi, ki sem jih dobila od ljudi.

V enem od krajev vidimo napis: »Pite ispod saća«. Tooo smo čakali! Pogledamo, kje bi lahko parkirali in v bližini vidimo kraj s parkiranimi avtomobili. Ker je bilo vse šodrasto, brez asfalta, mi na kraj pameti ni padlo, da je to parking, zato niti nisem iskala avtomatov za parkirne listke. Moji trije so že skočili iz avta in šli proti pitam, jaz pa se matram, da zadenem naš avto med dva stoječa in ko mi končno uspe, veselo skočim na plano in se hočem pognati za drugim delom družine. Takrat pa mi iz drugega avta, ki je pravkar speljeval, pomaha en gospod z listkom v roki in reče: »Gospa, evo vam listek za parkiranje. Če pride redarstvo, boste plačali kazen.« Ohhh, hvala, zakličem in pograbim listek in šele tedaj se zavem, da sem pravzaprav na parkingu. Na listku je bilo še za dobro uro in pol možnosti parkiranja. Na tem potovanju smo potovali skupaj z družino naših prijateljev, ki so imeli svoj avto. Tudi oni so bili že pri pitah. Vstopim v prostor k veseli druščini in že takoj sem rekla svojim prijateljem: »Tole tu je parking. Listek rabite.« Prijatelj mi odgovori: »Imamo. Nam ga je dala ena gospa, ki je pravkar šla s parkirišča, pa ji je ostala še ura!« Ha! Takrat se zavem, da je to njihov način, kako drug drugemu pomagajo! Najemo se pit do sitega. In po pitah gremo nazaj do avtomobilov. Že od daleč mi maha ena gospa … kaj mislite, s čim? S parkirnim listkom v roki. »Vam treba?« Zahvalimo se, povemo, da gremo. Ko smo bili v avtu in smo speljevali, zagledam dve gospe, ki gledata na parkirni avtomat, kakšen je sistem plačila (šele takrat sem opazila avtomat). Gledata in gledata, in menda ne razumeta bosanskega sistema plačevanja ali kaj. Takrat pa mi hčerka reče: »Mama, daj jima listek, saj smo ga tudi mi dobili!« Pa ja! Jasno! Tako sem se zagledala, da sem pozabila, da bi lahko dala svoj listek naprej. Odprem okno, pomaham z listkom in jima rečem, da je ostalo še skoraj ura parkinga. Dve gospe, po naglasu sodeč in Novega Sada, tam okoli 70 let, sladki in simpatični, sta poskočili kot dve srnici in se veselo zahvaljevali. Mi pa smo odpeljali naprej.

Še kar nekaj podobnih primerov je bilo, a kot rečeno, vsak blog se enkrat konča. No, če bom dobre volje, mogoče še kaj napišem jutri. Recimo, zakaj se v Bosni niso (tako zelo) bali  korone. Če vas zanima, mi sporočite v komentarjih, in dobite zapis. V vsakem primeru pa … BIH je tako lepa, zna biti solidarna, človeška, da tega ne najdeš povsod, in res si zasluži srečo. Bosni želim vse dobro. Preveč je lepa, da bi spet trpela!

(Ker od parkirnih listkov nimam fotografij niti od šodrastega parkinga, prilagam nekaj čudovitih fotk Mostarja, da se vam pocedijo sline).

V Bosni so najstarejše piramide na svetu. Najvišje. Bosanske piramide so zdravilne. Zgodovino bo treba napisati na novo. Vse to so naslovi, s katerimi kraj Visoko predstavi samega sebe in svoje znamenite piramide. Toda … kaj od tega je res, kaj drži, ali morda ne.

V tem zapisu delim z vami izkušnjo svojega prvega obiska Bosanskih piramid. Takole je bilo.

Pridemo v Visoko pred Piramido Sonca. Vzpnemo se nanjo. Jo gledamo od blizu, kasneje jo gledamo od daleč. Gledamo jo na slikah. Vidim, prepričam se, da hrib dejansko JE piramidne oblike, pa kakorkoli obračaš. Prešine me, da bi bilo mogoče bolje, da ne vidim, kar vidim. Vse je bolj enostavno, če vidiš to, kar so ti povedali, da je treba videti. Za hip sem v dilemi, kako naj se odločim, naj vidim ali ne? Najbrž nisem edina, ki jo piramide spravijo v tak neroden položaj. Če vidim piramido, tvegam, da bo ogrožena moja zona (miselnega) udobja in stvari več ne bodo več takšne, kot so bile prej. Četudi bi se vsa zgodba s piramidami zožila na opisano dilemo, vam povem, da bi bila vredna svojega obstoja. Trik s piramidami se nam dogaja vsak dan tudi brez piramid. Na vsakem koraku. Videti ali ne videti, to je zdaj vprašanje. Na koncu sem se vseeno odločila, da vidim piramido in pika.

Ali je piramida delo narave ali ne, niti ni najbolj pomembno, dejstvo je, da smo pred nečim redkim, zanimivim in vrednim pozornosti. Seveda smo se odločili tudi, da gremo v rove, za na glavo je dobil vsak svoj »šljem«, mi smo imeli rumene, nekateri pa rdeče. Že zjutraj je bila velika gneča, vsi so hoteli videti ali občutiti, kar se govori, da se v rovih dogaja; zdravilna sevanja, zrak, ki je tako čist, da ga niti tisti na planini Igman ne dosega. Rove lahko obiščeš le z vodnikom, sicer tvegaš, da te bodo morali pod zemljo cel dan iskati. No, veliko ljudi, ki očitno redno hodijo v podzemni svet piramid, je vstopalo kar samih, brez vodnika, in kot sem kasneje videla, so sedli v enega od stranskih rovov in uživali v zdravilnem sevanju. Prišel je naš trenutek, da vstopimo. Dva, trikrat se trkneš v začetku v glavo (v šljem na glavi), če se ne skloniš dovolj, kasneje pa so rovi dovolj visoki, da lahko hodiš zravnano.

Vsak naj si o rovih (prehodih) ustvari svoje mnenje, ko jih obišče, zato o svojih ne bom razlagala podrobno. Eno od stvari, ki jih lahko povem, pa je o zraku v rovih. Globlje kot smo vstopali, bolj je bil zrak čist, rezek, svež, dejansko me je spominjal na zrak, ki ga doživiš na planini med borovci. Nenavadno. Res je, še veliko drugega bi lahko rekla, kar vidiš in doživiš v teh podzemnih prehodih, a je bolje, da gre vsak vanje brez predhodnih idej, zato bom svoja doživljanja zadržala zase.

Kar je prav gotovo vredno povedati, pa je naslednje; vsi, a zares vsi, pridejo iz rovov dobre volje. Ali je zato »krivo« sevanje, so krive piramide, ali Bosna, ali vodniki, ali kdo ve kaj … ni pomembno, dejstvo je, da nam je vsem bilo lepo. Moji so me vprašali za mnenje, ali mislim, da so piramide ali niso, je vse to res ali ni res. Ravno takrat smo šli mimo teniškega igrišča, ki ga je v sklopu parka Piramid zgradil Đoković in na katerem je pisalo: »Budučnost naših zemalja je u miru i saradnji. Više možemo uraditi jedan za druge, nego će to ikada učiniti za nas i Istok i Zapad. Novak Đoković«.

Odgovorila sem: »Dejstvo je, da se tu dogajajo lepe stvari, ki so dobre za ljudi. In zaradi tega so te Piramide resnične in čudežne. To je dovolj dober razlog, da so tudi zame resnične.«

Drugi del mojega bloga o potovanju po Bosni. Včeraj sem obljubila, da bom pisala o bosanskih piramidah, a bo moralo še kakšen dan počakati. Bom pisala o stavku, ki sem ga večkrat na tem potovanju rekla: »V Bosno ne grem več!« Vse, kar sem se trudila glede hujšanja, diete, postov, vse je poraženo! Padlo je v vodo! Vse! Jedla sem. Priznam. Jedla s takim užitkom, da sem »pogazila« vse principe, kdaj je treba jest, koliko in podobno. Če sem se prepustila poti, da nas vodi po naključjih, se bom pa še hrani.

V Bosni je sicer težko najti vege hrano, kar imam najraje, a vseeno, se je našlo tudi to. Če nič drugega, smo pristali na kislem mleku, sirih, toplih lepinjah, kajmaku, uštipcih, kakšna vege čorba se je našla, razne solate, sladicah, obveznih baklavah, pitah, za mesojedi del družbe pa je bil itak pravi raj. Cene? Približno polovico manj od tega, kar bi plačali doma ali na Hrvaškem. Recimo, večerja za sedem ljudi v eni najlepših restavracij na poti je bila 60 EUR. Hrane toliko, da smo se najedli do sitega in še čez. Je pa tako kot marsikje: ponekod so cene visoke zaradi razgleda, hrana pa nič posebnega. Tako da tudi to je kot povsod: treba je najti. Mi smo se usmerili najbolj na »seosko domaćinstvo«, to bi bilo nekaj takega kot pri nas kmečki turizem, ali na tistih nekaj eko vasi, ki jih imajo, ali pa kar je naneslo na poti. Včasih moraš natakarjem malce pomagati, ker ponekod nimajo pojma, da znajo narediti tudi kaj vege. Recimo v prvem manjšem hotelu blizu Bosanske Krupe, smo prosili za nekaj vege, pa so rekli, da nimajo. Ok, pa imate kakšne testenine z zelenjavo? smo vprašali. Ja, to pa lahko naredijo. Ok, smo mislili, da bomo dobili »kr nekaj«, a so nas totalno presenetili. Brez pretiravanja lahko rečem, da so bile vege testenine ene najboljših, kar sem jih kadarkoli jedla. Če je kaj dobrega, je treba pohvaliti in jasno, s pohvalami nisem skoparila. Takoj sem jim predlagala, naj napišejo v meni tudi rubriko za vegetarijance, ker lahko brez sramu ponudijo, kar znajo.

Podobno je bilo še v nekaj drugih restavracijah, malce smo jih morali vzpodbuditi, da vidijo, da vege ni neko čudno čudo, ampak da pravzaprav lahko in znajo to pripraviti. »Mesni del« druščine pa je bil itak v deliriju; čevapi, mešano meso, ražnjići, čorbe … Povprečno smo plačali za obilno kosilo, s pijačo in sladico 8 EUR po osebi. Pri tem moram povedati, da je večinoma hrane ostalo, in da smo vzeli s sabo, kar se je dalo, za na pot. Težko se je bilo odločiti, katera restavracija je bila zmagovalna na celi poti, ampak na koncu smo glasovali za restavracijo v Visokem, kjer je del jedilnika tudi »uradno« vege. Razumeli smo, zakaj tam je tudi Novak Djoković, ko pride v Visoko. Slastno, prijeten ambient, fantastični ljudje (domov bi jih vzela, če bi bilo to mogoče, pravzaprav sem jih na nek način, ker mi bodo zaradi svoje posebnosti ostali za vedno v spominu). Nekaj fotografij hrane je nastalo na poti. Pri tem moram povedati, da je fotografiranje hrane eno najtežjih opravil, kar jih je bilo na tem potovanju. Namreč ko pridejo pladnji na mizo, pozabim na vse, kakor tudi vsi v moji družbi, zato je večina slik »prej« ali »potem« (po hrani). Tako da nimate druge možnosti, kot da mi verjamete na besedo.

Posebna tema so ambienti, v katerih smo jedli. Več kot sto besed pove ena fotografija, zato jih nekaj prilagam. Mize ob potočkih, pod drevesi, v lepo urejenih etno prostorih, skratka užitek za oči, kakor za želodec. Te objave ne morem zaključiti ne da bi omenila znamenito bosansko kavo. V nekih delih Bosne in Hercegovine ji rečejo »domaća kafa«, drugod v jedru Bosne »bosanska kafa«, a kava je v glavnem enaka. Kot je z ljudmi: eni so Srbi, drugi Bošnjaki, tretji Hrvati, a vsi so v osnovi enaki – ljudje. Za zaključek – užitek na vseh nivojih!