BOSANSKE PIRAMIDE. VIDIM ALI NE VIDIM?

V Bosni so najstarejše piramide na svetu. Najvišje. Bosanske piramide so zdravilne. Zgodovino bo treba napisati na novo. Vse to so naslovi, s katerimi kraj Visoko predstavi samega sebe in svoje znamenite piramide. Toda … kaj od tega je res, kaj drži, ali morda ne.

V tem zapisu delim z vami izkušnjo svojega prvega obiska Bosanskih piramid. Takole je bilo.

Pridemo v Visoko pred Piramido Sonca. Vzpnemo se nanjo. Jo gledamo od blizu, kasneje jo gledamo od daleč. Gledamo jo na slikah. Vidim, prepričam se, da hrib dejansko JE piramidne oblike, pa kakorkoli obračaš. Prešine me, da bi bilo mogoče bolje, da ne vidim, kar vidim. Vse je bolj enostavno, če vidiš to, kar so ti povedali, da je treba videti. Za hip sem v dilemi, kako naj se odločim, naj vidim ali ne? Najbrž nisem edina, ki jo piramide spravijo v tak neroden položaj. Če vidim piramido, tvegam, da bo ogrožena moja zona (miselnega) udobja in stvari več ne bodo več takšne, kot so bile prej. Četudi bi se vsa zgodba s piramidami zožila na opisano dilemo, vam povem, da bi bila vredna svojega obstoja. Trik s piramidami se nam dogaja vsak dan tudi brez piramid. Na vsakem koraku. Videti ali ne videti, to je zdaj vprašanje. Na koncu sem se vseeno odločila, da vidim piramido in pika.

Ali je piramida delo narave ali ne, niti ni najbolj pomembno, dejstvo je, da smo pred nečim redkim, zanimivim in vrednim pozornosti. Seveda smo se odločili tudi, da gremo v rove, za na glavo je dobil vsak svoj »šljem«, mi smo imeli rumene, nekateri pa rdeče. Že zjutraj je bila velika gneča, vsi so hoteli videti ali občutiti, kar se govori, da se v rovih dogaja; zdravilna sevanja, zrak, ki je tako čist, da ga niti tisti na planini Igman ne dosega. Rove lahko obiščeš le z vodnikom, sicer tvegaš, da te bodo morali pod zemljo cel dan iskati. No, veliko ljudi, ki očitno redno hodijo v podzemni svet piramid, je vstopalo kar samih, brez vodnika, in kot sem kasneje videla, so sedli v enega od stranskih rovov in uživali v zdravilnem sevanju. Prišel je naš trenutek, da vstopimo. Dva, trikrat se trkneš v začetku v glavo (v šljem na glavi), če se ne skloniš dovolj, kasneje pa so rovi dovolj visoki, da lahko hodiš zravnano.

Vsak naj si o rovih (prehodih) ustvari svoje mnenje, ko jih obišče, zato o svojih ne bom razlagala podrobno. Eno od stvari, ki jih lahko povem, pa je o zraku v rovih. Globlje kot smo vstopali, bolj je bil zrak čist, rezek, svež, dejansko me je spominjal na zrak, ki ga doživiš na planini med borovci. Nenavadno. Res je, še veliko drugega bi lahko rekla, kar vidiš in doživiš v teh podzemnih prehodih, a je bolje, da gre vsak vanje brez predhodnih idej, zato bom svoja doživljanja zadržala zase.

Kar je prav gotovo vredno povedati, pa je naslednje; vsi, a zares vsi, pridejo iz rovov dobre volje. Ali je zato »krivo« sevanje, so krive piramide, ali Bosna, ali vodniki, ali kdo ve kaj … ni pomembno, dejstvo je, da nam je vsem bilo lepo. Moji so me vprašali za mnenje, ali mislim, da so piramide ali niso, je vse to res ali ni res. Ravno takrat smo šli mimo teniškega igrišča, ki ga je v sklopu parka Piramid zgradil Đoković in na katerem je pisalo: »Budučnost naših zemalja je u miru i saradnji. Više možemo uraditi jedan za druge, nego će to ikada učiniti za nas i Istok i Zapad. Novak Đoković«.

Odgovorila sem: »Dejstvo je, da se tu dogajajo lepe stvari, ki so dobre za ljudi. In zaradi tega so te Piramide resnične in čudežne. To je dovolj dober razlog, da so tudi zame resnične.«