Od bralcev dobivam za svoje knjige ogromno povratnih informacij. In mnogi, ne da bi vedeli za umetnost zavestne besede, se počutijo po branju spočiti in prerojeni. »Nekaj« v knjigah jih sprosti, umirijo se, težave se jim ne zdijo več tako velike kot prej, manj bistvene ali bistvene, dobijo odgovore na svoja vprašanja. Veliko dobivam sporočil o izboljšanju fizičnega zdravja, boljšem spanju, večji vitalnosti in še bi lahko naštevala. Vse to se dogaja zaradi vedenja o moči besede, ki sem ga prelila v svoje knjige.

Kako se je to znanje rodilo, je dolga zgodba. Najbolj enostavno lahko povem takole; pred nekaj leti sem začela besedo »videti«. Ko jo izgovorim, ali ko jo izgovori kdo drug, lahko vidim vibracijo te besede; njen nadaljnji potek, kaj bo recimo prinesla v življenje posameznika, ali  v moje življenje.  Kar vidim, je odvisno od tega, kam se usmerim. Če me zanima karkoli v zvezi s telesom, vidim, kako beseda deluje na telo, kaj bo sprožila na telesu, katere spremembe in podobno. Če me zanima to, kar najbolj poenostavljeno imenujemo usoda, zopet lahko vidim, kam bo določena beseda pripeljala. S tem se je začela tudi velika odgovornost. Dejansko se zaveš, da je ni večje moči, kot je beseda, in da je potrebno paziti, kaj govorimo in še prej, kaj mislimo.

A to še ni vse. Sčasoma se mi je začelo dogajati naslednje; ne le, da vidim besede in jih prepoznavam v njihovem delovanju, ampak sem začela besede načrtno izbirati. Če želiš nekomu olajšati bolečino, izbereš pravo besedo, tudi če želiš olajšati bolečino telesa, je to mogoče s pravo besedo. Z besedo se da razvedriti dušo in razjasniti um. Včasih moraš izbrati zelo ostro in odločno besedo, ker dopuščanje nepravilnosti pač ni nobena kvaliteta. Gre tudi na daljavo; ni nujno, da imam človeka ob sebi, da bi ga z besedo razvedrila, če to želi. Skorajda ni razlike s tem, ali je človek ob meni ali ne. (A vseeno še imam raje bližino 😊.)

No, in moje knjige so pisane v duhu tega znanja. Vidim vibracijo vsake posamezne besede, vidim, kako delujejo skupaj, kako posamezno. Včasih se recimo dogodi, da nekaj napišem, in enostavno ne gre, da bi ostalo na papirju, ker me beseda tako »moti«, da jo moram spremeniti. Če se mi ljubi in vanjo pogledam, se vedno, a resnično vedno pokaže, da  sama ali v določeni kombinaciji ustvarja neravnovesje, da vnaša nemir, ali kakršnokoli drugo nelagodje. Potem pokličem drugo besedo in ta … pride.

Pri teh znanju o besedi je pomemben tudi ritem. Znano je, da denimo petje ptic (pravzaprav vsi zvoki narave) blagodejno deluje na človekovo srce. Knjige pišem v tem zdravilnem naravnem ritmu. Berete, berete … in vaše dihanje, bitje srca, delovanje telesa zavzema ubran, harmoničen ritem. In to ljudje čutijo. Pravijo mi, da so po branju spočiti, ogromno lepih besed prejemam, a ne bom pisala v superlativih, naj vsak sam preizkusi, če ga je volja.

Še tole za konec, ko enkrat »vidiš« v besedo, ti postane jasno, da ni večje sile na tem svetu od nje. Mene je to znanje povsem posrkalo vase in želim si ga še in še odkrivati. Vem, da najboljše še prihaja. A za zdaj, kar zadeva moje knjige, (zlasti vsaka naslednja, ki nastane, ker se ves čas izpopolnjujem) imajo v sebi dva nivoja; vsebinskega in tok zdravilne besede, ki bralca spremlja od prve do zadnje strani. Pravkar pišem kar dve: Zibelka za dušo in Odpuščanje, 2. del. Ne pišem, pustim, da se pišeta. Lep pozdrav, Eva (Škobalj)