BOSNA – UMETNOST PREŽIVETJA

Venček mojih blogov o Bosni se počasi izteka. Tole je zadnji zapis. Tako, da ostane tudi vam kaj za odkrivanje. Mogoče me opazi bosansko-hercegovsko ministrstvo za turizem in me  nagradijo za izvirno predstavitev njihove države. Ugibam, kaj bi bila nagrada.

No, da ne zaidem v svojih sanjarijah … danes bom govorila o tem, o čemer se je marsikdo od vas vprašal, če je bil v BIH. Kako ljudje preživijo ob nizkih plačah? Ekonomsko-politične analize prepuščam drugim, tole na blogu so moji vtisi, ki sem jih dobila od ljudi.

V enem od krajev vidimo napis: »Pite ispod saća«. Tooo smo čakali! Pogledamo, kje bi lahko parkirali in v bližini vidimo kraj s parkiranimi avtomobili. Ker je bilo vse šodrasto, brez asfalta, mi na kraj pameti ni padlo, da je to parking, zato niti nisem iskala avtomatov za parkirne listke. Moji trije so že skočili iz avta in šli proti pitam, jaz pa se matram, da zadenem naš avto med dva stoječa in ko mi končno uspe, veselo skočim na plano in se hočem pognati za drugim delom družine. Takrat pa mi iz drugega avta, ki je pravkar speljeval, pomaha en gospod z listkom v roki in reče: »Gospa, evo vam listek za parkiranje. Če pride redarstvo, boste plačali kazen.« Ohhh, hvala, zakličem in pograbim listek in šele tedaj se zavem, da sem pravzaprav na parkingu. Na listku je bilo še za dobro uro in pol možnosti parkiranja. Na tem potovanju smo potovali skupaj z družino naših prijateljev, ki so imeli svoj avto. Tudi oni so bili že pri pitah. Vstopim v prostor k veseli druščini in že takoj sem rekla svojim prijateljem: »Tole tu je parking. Listek rabite.« Prijatelj mi odgovori: »Imamo. Nam ga je dala ena gospa, ki je pravkar šla s parkirišča, pa ji je ostala še ura!« Ha! Takrat se zavem, da je to njihov način, kako drug drugemu pomagajo! Najemo se pit do sitega. In po pitah gremo nazaj do avtomobilov. Že od daleč mi maha ena gospa … kaj mislite, s čim? S parkirnim listkom v roki. »Vam treba?« Zahvalimo se, povemo, da gremo. Ko smo bili v avtu in smo speljevali, zagledam dve gospe, ki gledata na parkirni avtomat, kakšen je sistem plačila (šele takrat sem opazila avtomat). Gledata in gledata, in menda ne razumeta bosanskega sistema plačevanja ali kaj. Takrat pa mi hčerka reče: »Mama, daj jima listek, saj smo ga tudi mi dobili!« Pa ja! Jasno! Tako sem se zagledala, da sem pozabila, da bi lahko dala svoj listek naprej. Odprem okno, pomaham z listkom in jima rečem, da je ostalo še skoraj ura parkinga. Dve gospe, po naglasu sodeč in Novega Sada, tam okoli 70 let, sladki in simpatični, sta poskočili kot dve srnici in se veselo zahvaljevali. Mi pa smo odpeljali naprej.

Še kar nekaj podobnih primerov je bilo, a kot rečeno, vsak blog se enkrat konča. No, če bom dobre volje, mogoče še kaj napišem jutri. Recimo, zakaj se v Bosni niso (tako zelo) bali  korone. Če vas zanima, mi sporočite v komentarjih, in dobite zapis. V vsakem primeru pa … BIH je tako lepa, zna biti solidarna, človeška, da tega ne najdeš povsod, in res si zasluži srečo. Bosni želim vse dobro. Preveč je lepa, da bi spet trpela!

(Ker od parkirnih listkov nimam fotografij niti od šodrastega parkinga, prilagam nekaj čudovitih fotk Mostarja, da se vam pocedijo sline).