MALO LJUDSKE MODROSTI (MADE BY BIH)
BLOG najbolj prisrčne družine, kar si jih lahko zamisliš.
Malce nora, do neskončnosti ustvarjalna in zelo gostoljubna…
Včeraj sem rekla, da zaključujem svoj blog-potopis po Bosni in Hercegovini, razen če … koga zanima, zakaj so se v BIH manj bali korone kot drugod po Evropi. In ker sem dobila nekaj vprašanj javno in nekaj »na privat«, nadaljujem s svojim zapisom. Kot rečeno že v prejšnjih zapisih, če koga zanimajo strokovne študije, naj si jih poišče, tole kar sledi v nadaljevanju, so moji osebni vtisi, ki sem jih dobila ob pogovoru z ljudmi.
Torej … sedeli smo v Mostarju v restavraciji in se zapletli v pogovor z natakarjem. Po začetnem uvodu, kako dolgo opravlja svoj poklic, kako je bilo med korono v Mostarju za gostince, sem ga vprašala: »Ali vas je bilo strah med korono?« (V nadaljevanju pišem v originalu, kakor sem si zapisala pogovor).
Zasmeje se: »Strah? Ma kakvi! Ja sam ostavio svoj strah u prošlom ratu. Tada smo se toliko bojali da smo potrošili sve svoje rezerve straha. Ako smo taj rat preživjeli, preživjet ćemo sve.«
Umolknem. Namesto mene nadaljuje pogovor soprog: »Koliko ste bili stari, ko se je začela vojna?«
Natakar odgovori: »Imao sam 17 godina kada je počeo rat.« Pogledam svojega sina, ki je sedel nasproti mene, in ki gre proti tem letom. Mislim, da mi je zaledenela kri v žilah kljub 35 stopinjah v ozračju. »Tako da … gospođo … mene danas više ne zanima kada ću umreti, jer ćemo ionako svi, ali me zanima kako živim.«
V drugem pogovoru na isto temo smo imeli pri družini, kjer smo prenočili eno noč. Gospodar je takole rekel: »Korona? Ma nemamo mi taj luksuz da možemo tjerati koronu svaki dan do besvesti. Ajde … pripaziš, na sebe i ljude, al da tjeraš to svaki dan do beskraja .. ma ko ima vreme za to? Mi se moramo baviti time da preživimo«.
Če je kakšen nauk v teh dveh zgodbah, si ga izvlecite sami. Če ga ni, pa tudi vsem lep dan.
