TURA PO BOSANSKIH REKAH

Za letošnje družinsko potovanje smo izbrali Bosno. Mislila sem, da jo poznam, saj sem še iz časov, ko smo bili skupna država. A sem se krepko zmotila. Vidim, da nisem imela pojma, kaj Bosna danes pravzaprav je. V tem zapisu ne bom delala neke globoke analize, politične ali ekonomske, zapisala bom samo vtise, ki jih dobi nekdo, ki recimo prvič (ali zelo redko) pride v Bosno.

Prvo presenečenje je bila narava. Če bi imela nalogo, da najdem vzdevek za Bosno, bi rekla, da je to »dežela voda in gora«. Odločili smo se, da jo bomo odkrivali, kot smo to počeli nekoč – brez nekega posebej trdnega načrta. Gremo, kamor nas zanese pot, kamor nam stopi noga, kamor nas usmerijo ljudje. Ideja se je pokazala za odlično. Kamor smo prišli, smo si pustili, da se dogodi neko srečanje, ki nas je potem usmerilo naprej. Tako so nam na primer ljudje povedali za izvire, potoke, tolmunčke, ki jih le redko kdo obišče, kjer smo uživali popolno samoto, po cel dan plezali po rečnih kamnih, padli na prod, se sončili, spet kopali. Mislila sem, da kaj podobnega več ne obstaja. Ampak ja.. z nekaj sreče in radovednosti še vedno odkriješ kraje, kot jih opisujem. Tak je na primer izvir rečice Bastašica pri Drvarju. (Spet smo ga našli samo na priporočilo domačina). Zapeljali smo se po luknjasti in ozki cesti. Ustavili pri zapuščenem hotelu. Hotelu, ki je bil nekdaj v veselje cele Bosne in Balkana, kjer se je pilo, jedlo, pelo in plesalo. Redno je bila vsak vikend muzika. Kako smo izvedeli te podrobnosti? No, ko smo ustavili avto, in se opremljali za pohod in kopanje, sem še enkrat pogledala proti terasi hotela (brez ograje) in tam je sedel gospod na stolu, zgoraj brez, spodaj hlače malo čez kolena in … samo sedel je. Scena kot iz filma. Zapuščen kraj, zapuščen hotel in na terasi sedi »čovjek« in ne dela nič. »Kaj delate?» vprašam. »Sedim,« mi odgovori. Ja, logično, lahko bi tudi sama vedela, saj imam oči. A se nisem spomnila bolj pametnega vprašanja. Je bilo pa dovolj dobro vprašanje, da sem v nadaljevanju izvedela par stvari o hotelu. Povedal nam je tudi, kam naj gremo, da pridemo do izvira. Po mojem je tam sedel cel dan in vse dneve sodeč po zadovoljstvu, ki je bilo očitno v njegovi drži. V stilu: »Teče voda, sunce sija, šta mi više treba?«

»Ampak pri mostu pazite,« reče, in nadaljuje, »bolje, da idete ispod njega, daske nisu sigurne, nitko to ne održava.« Nisem si natančno predstavljala, kako je mislil, da naj gremo pod mostom, ker to bi bila še za nas prehuda avantura, ampak smo nekako prišli čez. Deske so bile nekako tako; dve, nič, tri nič, ena nič… » Na srečo je bil most zelo kratek.
Naj se vrnem k izviru Bastašice. Rečica je bila ledeno mrzla, tolmunček ravno pravšnji za plavanje, prod pred njim kot mala plaža. Zdrseli smo po obroku do reke. Drugače niti ne moreš, ker je strmo, praktično ni mogoče hoditi. Sonce je prav takrat sijalo v sotesko in voda se je lesketala. Tako čista, kristalna, da se nam je zdelo, da sploh ni globoka. Ampak … le prvi ali drugi korak smo še imeli dno, potem pa ne več. Dan je bil čisti užitek. Razmišljala sem, kako ima vsaka stvar svoj smisel. Mogočni slapovi na Uni, na primer, so tako lepi in privlačni, da so pravi magnet za turiste. Saj nam je bilo tudi tam lepo. A ta naša rečica, pozabljena in zapostavljena, nam je prav zaradi tega nudila posebej redko lepoto: užitek samote, kristalno čisto vodo, obsijano sotesko in zrak, ki prečisti vse mešičke pljuč, to je pa zares doživetje. Vse je za nekaj dobro.
Takole kot na Bastašici smo plavali, se sončili in uživali na drugih vodah. Lahko bi rekla, da smo imeli turo po bosanskih rekah. Plavali smo v Uni, Uncu, Sani, Bosni, Neretvi, Plivskem jezeru, in nekaj drugih manjših rečicah, ki jim ne vem imena. Moraš si pustiti, da te vodi pot, in si dovoliti presenečenja. Najbrž je v življenju podobno.