V BOSNO NE GREM VEČ!

Drugi del mojega bloga o potovanju po Bosni. Včeraj sem obljubila, da bom pisala o bosanskih piramidah, a bo moralo še kakšen dan počakati. Bom pisala o stavku, ki sem ga večkrat na tem potovanju rekla: »V Bosno ne grem več!« Vse, kar sem se trudila glede hujšanja, diete, postov, vse je poraženo! Padlo je v vodo! Vse! Jedla sem. Priznam. Jedla s takim užitkom, da sem »pogazila« vse principe, kdaj je treba jest, koliko in podobno. Če sem se prepustila poti, da nas vodi po naključjih, se bom pa še hrani.

V Bosni je sicer težko najti vege hrano, kar imam najraje, a vseeno, se je našlo tudi to. Če nič drugega, smo pristali na kislem mleku, sirih, toplih lepinjah, kajmaku, uštipcih, kakšna vege čorba se je našla, razne solate, sladicah, obveznih baklavah, pitah, za mesojedi del družbe pa je bil itak pravi raj. Cene? Približno polovico manj od tega, kar bi plačali doma ali na Hrvaškem. Recimo, večerja za sedem ljudi v eni najlepših restavracij na poti je bila 60 EUR. Hrane toliko, da smo se najedli do sitega in še čez. Je pa tako kot marsikje: ponekod so cene visoke zaradi razgleda, hrana pa nič posebnega. Tako da tudi to je kot povsod: treba je najti. Mi smo se usmerili najbolj na »seosko domaćinstvo«, to bi bilo nekaj takega kot pri nas kmečki turizem, ali na tistih nekaj eko vasi, ki jih imajo, ali pa kar je naneslo na poti. Včasih moraš natakarjem malce pomagati, ker ponekod nimajo pojma, da znajo narediti tudi kaj vege. Recimo v prvem manjšem hotelu blizu Bosanske Krupe, smo prosili za nekaj vege, pa so rekli, da nimajo. Ok, pa imate kakšne testenine z zelenjavo? smo vprašali. Ja, to pa lahko naredijo. Ok, smo mislili, da bomo dobili »kr nekaj«, a so nas totalno presenetili. Brez pretiravanja lahko rečem, da so bile vege testenine ene najboljših, kar sem jih kadarkoli jedla. Če je kaj dobrega, je treba pohvaliti in jasno, s pohvalami nisem skoparila. Takoj sem jim predlagala, naj napišejo v meni tudi rubriko za vegetarijance, ker lahko brez sramu ponudijo, kar znajo.

Podobno je bilo še v nekaj drugih restavracijah, malce smo jih morali vzpodbuditi, da vidijo, da vege ni neko čudno čudo, ampak da pravzaprav lahko in znajo to pripraviti. »Mesni del« druščine pa je bil itak v deliriju; čevapi, mešano meso, ražnjići, čorbe … Povprečno smo plačali za obilno kosilo, s pijačo in sladico 8 EUR po osebi. Pri tem moram povedati, da je večinoma hrane ostalo, in da smo vzeli s sabo, kar se je dalo, za na pot. Težko se je bilo odločiti, katera restavracija je bila zmagovalna na celi poti, ampak na koncu smo glasovali za restavracijo v Visokem, kjer je del jedilnika tudi »uradno« vege. Razumeli smo, zakaj tam je tudi Novak Djoković, ko pride v Visoko. Slastno, prijeten ambient, fantastični ljudje (domov bi jih vzela, če bi bilo to mogoče, pravzaprav sem jih na nek način, ker mi bodo zaradi svoje posebnosti ostali za vedno v spominu). Nekaj fotografij hrane je nastalo na poti. Pri tem moram povedati, da je fotografiranje hrane eno najtežjih opravil, kar jih je bilo na tem potovanju. Namreč ko pridejo pladnji na mizo, pozabim na vse, kakor tudi vsi v moji družbi, zato je večina slik »prej« ali »potem« (po hrani). Tako da nimate druge možnosti, kot da mi verjamete na besedo.

Posebna tema so ambienti, v katerih smo jedli. Več kot sto besed pove ena fotografija, zato jih nekaj prilagam. Mize ob potočkih, pod drevesi, v lepo urejenih etno prostorih, skratka užitek za oči, kakor za želodec. Te objave ne morem zaključiti ne da bi omenila znamenito bosansko kavo. V nekih delih Bosne in Hercegovine ji rečejo »domaća kafa«, drugod v jedru Bosne »bosanska kafa«, a kava je v glavnem enaka. Kot je z ljudmi: eni so Srbi, drugi Bošnjaki, tretji Hrvati, a vsi so v osnovi enaki – ljudje. Za zaključek – užitek na vseh nivojih!